Najboljša prijateljica...za vedno?

Nekoč sva bili najboljši prijateljici. Bili sva neločljivi, razmišljali sva tako podobno, da se nama ni bilo potrebno kregati. Povedali sva si vse, druga drugi sva si pomagali in tako naprej. Skratka, bili sva najboljši prijateljici. Dobila je fanta, kmalu za tem pa sem ga dobila tudi sama. Nekaj časa sva si pripovedovali vse dogodivščine in se kljub fantoma redno družili. Kmalu pa ni imela več časa, in sva se slišali skoraj vsak dan po telefonu. Ko sem se razšla s fantom, mi je bila v veliko pomoč, nato pa je kar izginila. Ni me več poklicala, meni pa je bilo zoprno kar težiti vsak dan. Čez pol leta, pa me je poklicala. V joku mi je povedala, da sta se razšla. Seveda sva se dobili na kavi, kjer sem jo potolažila. In to se je ponavljalo. Ko je nekaj otrebovala sem bila dobra... ko pa sem jaz potrebovala njo... pa ni imela časa.... 

S časoma sem dobila novega fanta... In ko jo je videl prvič je rekel, da mu ni všeč in da se ne bo družil z njo. Meni je bilo vseeno saj sem bila še vedno zaslepljena z mislijo da so prijatelji na prvem mestu, sploh pa tisti 'najboljši'

Nekega dne sem prišla k njemu uro kasneje saj sem bila z njo na kavi. Znorel je, češ da to sploh ni najboljša prijateljica, da me pokliče zgolj kadar me potrebuje moji problemi pa niso pomembni. 

Takrat sem se zamislila... Zaslepljena sem bila dolgo časa in od sedaj naprej si vsakič znova zastavljam novo vprašanje: Ali sem sploh še sposobna biti najboljša prijateljica nekomu, ali pa me bodo vedno zgol vrteli okrog prsta?

...pred nekaj časa sva se dogovorili za pijačo... ni je bilo ne prvi, ne drugi in ne tretji dan...