24.september

24.september 2010 - nič hudega sluteč je vstala in odšla v kuhinjo. Bilo je lepo, sončno jesensko jutro. Brat in sestra sta bila v šoli, saj so nadomeščali nek praznik. Mami je bila v službi, oče pa je sedel v dnevni sobi in gledal nemo predse na licu se mu je bleščala solza. Solza žalosti...bolečine. Nekaj časa ga je opazovala, ko je rekel: "ata je umrl." Bil je njegov oče...vedno ga je spoštovala, saj je imel kljub svojim 86 letom popolnoma bistro glavo...vedel je vse o vsem... a danes... danes ga ni več....

24.september 2011 - sobota zjutraj. Oče je bil na 24 urnem dežurstvu. prejšnji dan se je odpravil z motorjem, saj je bilo vreme in cesta odlična za vožnjo. Vrniti bi se moral okrok devete zjutraj. Pripravili so zajtrk in čakali... Končno se je nekaj pripeljalo pred hišo. A ni bil on. Bila je policija, ki nam je sporočila, da je doživel hudo prometno nesrečo. Ko se je peljal domov, je na cesto skočil 300kg.težak jelen... Imel je krvavitve v možganih, zaradi katerih je bil en teden v umetni komi...

24.september... nesrečni dan... ali zgolj naključje?

Črno - rumena? Ne hvala.

Vremenarji poročajo o grozni suši, ki nam trka na vrata, saj pozimi ni bilo veliko snega, odkar pa snega ni, še ni zapadla kapljica dežja. Mene pa to sploh ne moti. Ravno nasprotno. Obožujem dni brez dežja in predvsem brez žab, močeradov in tem podobnih živali. Že od malih nog se na smrt bojim žab, močeradov, kač, in vsem takim stvarem ki se plazijo po tleh, skačejo in so sluzaste. Ko jih zagledam, pričnem na ves glas kričati in jokati. Še zavedam se ne...in glej solze že v potokih tečejo po licih. In to sramoto sem doživela v živalskem vrtu na Dunaju pred sošolkami. Grozno. Ampak to, kar se mi je zgodilo danes... tega pa v osemnajstih letih še nisem doživela. Zapadle so prve kaplje dežja, in naplano so prilezli moji 'njljubši' močeradi. Ravno smo se pripeljali domov, ko skočim ven iz avta, in pred seboj zagledam ogromen črno-rumen stvor. Ja! Bil je MOČERAD in to sploh še ni vse. Ravno si je privoščil večerjo. Prehranjeval se je z deževnikom! Naravnost ogabno. Nato sta prišla kakor v pravljici princ in beli konj, a v mojem primeru sta prišla moj očka in pes. In nastal je problem, ko se je hotela psička malce poigrati z njim in ga pohodila... a na srečo je ati kmalu odstranil zmazek in lahko sem se odpravila v hišo, saj prej sem deset minut sedela v avtu in čakala nekoga ki me bo rešil iz zagate.