Vremenarji poročajo o grozni suši, ki nam trka na vrata, saj pozimi ni bilo veliko snega, odkar pa snega ni, še ni zapadla kapljica dežja. Mene pa to sploh ne moti. Ravno nasprotno. Obožujem dni brez dežja in predvsem brez žab, močeradov in tem podobnih živali. Že od malih nog se na smrt bojim žab, močeradov, kač, in vsem takim stvarem ki se plazijo po tleh, skačejo in so sluzaste. Ko jih zagledam, pričnem na ves glas kričati in jokati. Še zavedam se ne...in glej solze že v potokih tečejo po licih. In to sramoto sem doživela v živalskem vrtu na Dunaju pred sošolkami. Grozno. Ampak to, kar se mi je zgodilo danes... tega pa v osemnajstih letih še nisem doživela. Zapadle so prve kaplje dežja, in naplano so prilezli moji 'njljubši' močeradi. Ravno smo se pripeljali domov, ko skočim ven iz avta, in pred seboj zagledam ogromen črno-rumen stvor. Ja! Bil je MOČERAD in to sploh še ni vse. Ravno si je privoščil večerjo. Prehranjeval se je z deževnikom! Naravnost ogabno. Nato sta prišla kakor v pravljici princ in beli konj, a v mojem primeru sta prišla moj očka in pes. In nastal je problem, ko se je hotela psička malce poigrati z njim in ga pohodila... a na srečo je ati kmalu odstranil zmazek in lahko sem se odpravila v hišo, saj prej sem deset minut sedela v avtu in čakala nekoga ki me bo rešil iz zagate.
 |
