Bele snežinke

Kakor majhne bele baletke oblečene v bela frfotajoča krilca, ki poplesavajo iz neba. Nekaj nejlepšega, kar lahko opazujem iz moje velike okenske police. Ob takih trenutkih lahko razmišljam o vsem. O lepih dogodkih, ki so se zgodili pred kratkim ali pa celo o tistih, ki se jih komajda še spominjam. Med opazovanjem mojih baletk pa premišljujem in strmim neznano kam. A te bele snežinke so tako navzdihujoče...

Opazujem jih toliko časa, da se mi v glavo prikradejo slabe in otožne misli. A le te se hitro odpravijo, ko ponovno pomislim, kako čudovite so te plesalke neba. Ko se zvečeri, se v kraju katerega vidim v daljavi, in ga imenujem titanik pričnejo prižigati luči, in vse skupaj se zdi še bolj pravljično...

In takrat se spomnim tistih časov, ko smo bili še majhni otroci, ko smo se igrali snežene vojne in skupaj s starši izdelovali snežene može. In te bele snežinke so mi enostavno tako všeč, da pokličem mojo psičko in se odpraviva na dolg sprehod po snegu. Obe uživava, in ko se vrneva domov, naju čaka topel dom...

A kmauli je zime konec, snega se prične taliti, in ptičke ponovno priletijo nazaj v naše kraje. Ko se sprehajam med drevesi, uživam vsak sončni žarek. S pomladjo pa pridejo tudi deževni dnevi, ko poslušam težke kapljice, ki padajo na zeleno pomladansko listje.

Knalu za tem, nas obišče poletje. Polno zabave in užitkov. V tem letnem času s psičko sploh ne hodiva na sprehode, saj je pod vso to njeno dlako prevroče. Veliko časa preživim na morju in tam zvečer opazujem najlepše utrinke.

Za poletjem, očasi prične prihajati jesen. Listje prične rumeneti in padati z dreves. Uživamo zadnje sončne dni in... glej,ponovno se na nebi pričnejo prikazovati te moje bele baletke.